Rolex Middle Sea Race 2025
15. - 25. oktober 2025
46. edicija regate Rolex Middle Sea Race nam je znova pokazala, zakaj velja za eno najbolj legendarnih in zahtevnih offshore regat na svetu. Vreme je bilo nepredvidljivo, pogoji zahtevni, konkurenca močna. A prav v takšnih okoliščinah pride na površje tisto, kar šteje – ekipa, jadrnica, vztrajnost in spoštovanje ter ljubezen do morja.
Četrtič na regati
S Karpo smo že četrtič nastopili na znani offshore klasiki, regati Rolex Middle Sea Race. Vrnili smo se v znano okolje, med poznane obraze, na poznano regatno polje in v pristan, ki nam je že domač. Pričakovanja so bila jasna – obetale so se raznolike vremenske razmere na poti okoli Sicilije, zahtevne in dolge etape, prečkanje Messinske ožine z izrazitimi tokovi, vetrne sence in tokovi okoli otokov ter močna, izkušena konkurenca. Četrti nastop zato ni pomenil spoznavanja regate, temveč zavesten povratek, podprt z izkušnjami preteklih let. Naša osemčlanska posadka - Maks, Matic, Julija, Peter, Gaber, Urška, David in David – Dado - se je na regato podala z zavedanjem, da te regate ne dobi tisti, ki pluje brez napak, temveč tisti, ki jih v petih dneh in nočeh jadranja naredi čim manj.
Deževna ogrevalna regata
Dogajanje pred glavno regato je zaznamovalo nenavadno deževno vreme, ki je povzročilo logistične izzive z mokrimi jadri in opremo. Na ogrevalni regati je zaradi slabe vremenske napovedi nastopilo le 37 jadrnic.
Taktično je bilo na startu zaradi spreminjajoče smeri in moči vetra težko izbrati med Code 0 in genovo J1. Odločili smo se za C0, kar se ni izkazala kot najboljša izbira, a smo nekako preborbali do obračalne boje, kjer smo izvedli menjavo direktno na genaker. Na povratku proti Valletti smo orcali; moč in smer vetra (12–17 kt) je Karpo ustrezala, z intenzivnim trimom smo nekaj pridobili. Hiteli nismo samo zaradi regatiranja, temveč tudi zaradi črnega, ne le oblaka, ampak celotnega nevihtnega horizonta, ki nam je neusmiljeno pretil iz zahoda.
Na zadnji stranici proti cilju nas je dohitela nevihta: veter se je obrnil za 180 stopinj, pihal je z močjo preko 20 kt, sunki pa so dosegali 26 kt, in padal je močan dež. V cilj smo prijadralij kot sedmi in zasedli 2. mesto za lokalno, močno optimizirano barko Elusive II (First 45 MOD).
Strgana genova na štartu
Prvi dan regate Rolex Middle Sea Race smo začeli v lahkem vzhodniku s startom iz pristanišča v Valetti. Startali smo v tretji startni skupini, kjer je bilo okoli dvajset bark. Dve minuti pred startom smo se pripravljali, da se poženemo čez linijo, ko se nam je zataknila letvica genove. Pri poskusu sproščanja smo jadro strgali — nastala je približno tridesetcentimetrska luknja, ki smo jo po hitrem postopku, z duct tapom, zakrpali in startali naprej. Ko smo končno ujeli boljši veter, smo odjadrali iz pristanišča, obpluli bojo in dvignili genaker, s katerim smo pluli do boje pri Saint Juliansu. Tam smo genaker pospravili in z genovo nastavili smer proti Siciliji.
Dolga etapa proti Mesini
Jasno je bilo, da nas v nadaljevanju čaka zahtevna preizkušnja. Napovedan je bil prehod sistema nizkega zračnega tlaka, kar je pomenilo nestabilen veter in padavine; po napovedih smo pričakovali vetrove med 30 in 50 vozli. Ker smo vedeli, kaj prihaja, smo se na razmere ustrezno pripravili. V prvem delu je bil veter še dokaj šibek, vmes smo se celo ustavili, nato pa je zapihal močnejši veter do 20 vozlov in začel je padati obilnejši dež, ki nas je spremljal do zgodnjih jutranjih ur.
Ekipa je ves čas trdo delala. Biti na dežju, na palubi, trimati jadra in krmariti je bilo izjemno naporno, noč pa je razmere še dodatno otežila. Dež je poskrbel za nelagodje, bilo je hladno in mokro, zato smo se morali znajti. Ko je kdo prišel v podpalubje, so ga drugi člani posadke obrisali z brisačo, da smo notranjost barke ohranili kolikor toliko suho. Tako smo noč preživeli dokaj solidno.
Taktično smo prvi del regate začeli bolj vzhodno od večine flote, kar se ni izkazalo za najboljšo izbiro. Tisti, ki so pluli bolj zahodno oziroma po neposredni poti proti Siciliji, so nekaj pridobili. Kljub temu smo z dobrimi odzivi na spremembe vetra v jutranjih in dopoldanskih urah zaostanek nadoknadili ter prehiteli nekaj konkurentov.
Proti toku
Messinsko ožino smo prejadrali v nedeljskem popoldnevu po standardni desni strani, vendar se je kmalu pokazalo, da sta bila leva stran oziroma sredina hitrejši. Zaradi te taktične odločitve nas je nekaj konkurentov prehitelo nazaj in izgubili smo približno 45 dragocenih, v noči prigaranih minut.
Ob izhodu iz Messine smo se osredotočili na to, da ostanemo v pasu ugodnega morskega toka, kar nam je razmeroma dobro uspelo. Jadrali smo bok ob bok z jadrnico Emily of Cowes, prav tako Elan 450. Srečanje nas je razveselilo, trenutek smo izkoristili za nekaj dobrih fotografij.
Noč za dober spanec
Na poti od Messinske ožine proti otoku Strombolič, manjšemu bratu vulkana Stromboli, smo jadrali s Code 0. V mirnem večernem jadranju nas je znova očaral zlati sončni zahod, ki je v ekipo prinesel val pozitivne energije. V noči smo z lahnim vetrom napredovali proti Stromboliju, kjer smo dvignili genaker, pospravili Code 0 in se prebili do novega vetra na drugi strani vulkana.
Vulkan je imel nekaj manjših izbruhov, ki so v temi prav lepo zasvetili. Da je bil trenutek še bolj čaroben, pa se je poleg nas slišalo glasno dihanje in puhanje delfinov – trenutki, ko si vesel, da ti šibek veter omogoča občudovanje narave. Z vetrom na drugi strani vulkana smo brez gyba spremenili smer za 70 stopinj in začeli jadrati proti Favignani.
Vodna tromba na obzorju
Ponoči smo jadrali v šibkem in spremenljivem vetru, zato smo ves čas delali na trimu - na krovu smo bili stalno trije. Uporabljali smo naš največji genaker, ki pa od regate Caribbean 600 ni v najboljšem stanju, kar se je poznalo tudi na hitrosti. Veter se je okrepil šele proti poldnevu naslednjega dne; takrat se nam je bližnja konkurenca na precej lažji J122 Noisy Oyster že oddaljila.
Vmes smo pred sabo zagledali formiranje vodne trombe. Sprva je izgledalo, da nas bo odšla, nato pa je spremenila smer, zato smo hitro spustili genaker in dvignili genovo. Veter se je nenadoma in močno obrnil. Na srečo nas je tromba obšla, jadra pa so ostala cela.
Ob 2. uri ponoči, nad Palermom, ko se je veter okrepil, smo zamenjali genovo iz J1 na J3. Proti Favignani so se vetrovni pogoji še zaostrili; orcali smo v vetru okoli 20–22 vozlov in se kljub temu premikali s hitrostjo okoli 9,5 vozla. Močan veter in visoki valovi so zahtevali stalno prisotnost treh članov posadke na palubi, preostali pa si zaradi zaletavanja v valove in razburkanega morja niso uspeli privoščiti skoraj nobenega počitka — noč je minila v neprekinjenem, napornem jadranju proti vetru.
Vztrajno proti cilju
Pri Favignani smo ponovno zamenjali prednje jadro, z najmanjše na največjo genovo. Naša bowmanka je ob tem omiljenju razmer komentirala: „No, končno mi je uspela menjava genove, pri kateri si niti čevljev nisem zmočila.“ Dopoldne se je veter umiril na približno 10–12 vozlov, mi pa smo nadaljevali orcanje proti Pantelleriji in ob tem počasi „lizali rane“ po naporni noči. Načenjala nas je utrujenost, a morala je ostajala visoka – pred nami je bilo še vsaj 250 milj jadranja.
Težka preizkušnja pred Lampeduso
Nočno jadranje mimo Pantelerije se je ponovno pokazalo kot zahtevno. Otok zaznamujejo nestanovitni vetrovi in tokovi, zato smo v šibkem vetru večkrat zamenjali prednje jadro iz J1 na Code 0 in nazaj. Enega od vrhuncev te regate smo doživeli zjutraj, ko nas je obiskala jata petih delfinov, ki so z nami plavali kar dve uri, Dado jih je posnel tudi pod vodo. Ob tem dogodku smo se naučili dragocene lekcije: če ti pred barko 2 uri plavajo delfini in skiper spi, ga zbudiš – resnost situacije je približno enaka kot nenaden prihod nevihte.
Popoldne, na poti proti Lampedusi, nas je doletela ena zahtevnejših preizkušenj te regate. Kljub povsem pravilnim nastavitvam jader nas je prehitelo kar nekaj jadrnic – jadrnica enostavno ni drsela s hitrostjo, kot bi si želeli. Pri vetru s komaj 3–4 vozli smo bili povsem nekonkurenčni, kar je v posadki pustilo nekaj razočaranja.
Večer smo pričakali nekoliko poklapano, težko smo ostali zbrani in optimistični. Razpoloženje smo si popravili z debrifingom ob čudovitem sončnem zahodu, nekaj glasbe, pripravljanjem sendvičev in skupnim pogovorom, ki je ponovno dvignil ekipo.
Vrhunski manever
V zadnjem delu regate od Lampeduse proti Malti je bilo jasno, da moramo iz sebe in jadrnice iztisniti vse možne rezerve. Čakali smo na boljši veter, ki naj bi prišel z zahoda, vendar med tem nismo izgubljali časa. Večina ekipe je na krovu trdo delala in končno smo naredili nekaj napredka.
Ko je zapihal zahodnik smo v blagem vetru 6 kt najprej dvignili največji genaker A2, ko pa se je veter okrepil na 18 kt smo izvedli direktno »peel« menjavo na A4. To je manever, ki ga na treningu nikoli nismo trenirali in ga je Matic naštudiral le v teoriji. V praksi smo zahtevni manever, ki ga je Matic tudi vodil in usmerjal, izvedli vrhunsko in brezhibno. Genakerja smo zamenjali prej kot pašteto namažeš na kos kruha, v 1 minuti! S tem smo se izognili težavam s strganimi jadri, ki so jih imele nekatere druge jadrnice. Uspešen manever, pospremljen z vriski navdušenja, polet z dronom in krasne fotografije so nam dale tisti zadnji val energije za plovbo do cilja.
Tik pred ciljem nam je koncentracija začela padati in smo se, pred obračalno bojo pred Valletto, malce zapletali s preglobokimi koti. Pri tem je Gaber nesrečno stopil in si zvil gleženj. To je bil edini zaplet na celotni regati in z olajšanjem smo priorcali v cilj.
Bistveno manj sreče je imela jadrnica XP44 Aqua Nomis, s katero smo se prehitevali celo regato. Pol ure za nami, zgolj 200 m pred prihodom v cilj, se jim je odtrgala pripona in jambor jadrnice je padel. Nikomur se ni nič zgodilo, seveda pa regate niso zaključili.
V cilju
Od prejšnjih regat smo naredili konkreten korak naprej. Ekipa je delovala homogeno, na krovu je bilo tudi veliko smeha. Kuhinja je funkcionirala brezhibno (kar na takšnih regatah ni samoumevno), čistoča in red na krovu sta bila letos na povsem novi ravni. Takšne “malenkosti” na dolgih regatah pomenijo ogromno, saj ohranjajo energijo, dobro voljo in zbranost, še posebej v kritičnih nočnih in jutranjih urah. Novo dimenzijo je pomenila tudi prisotnost 'media osebe' Dadota, ki je uspel ujeti nekaj fenomenalnih trenutkov. S tem smo se ostali lahko fokusirali na jadranje, in se po zaključeni regati skozi fotografije in video posnetke spominjamo najboljših trenutkov.
Po 677 navtičnih miljah in 5 dneh, 2 urah, 6 minutah in 43 sekundah napornega jadranja smo z vztrajnostjo, dobrim jadranjem in ekipnim duhom dosegli izjemen rezultat: 3. mesto v ORC 5 in 3. mesto v IRC 5 razredu.
Ta rezultat je lepo potrdilo našega četrtega nastopa na Rolex Middle Sea Race. Regato smo doživeli na povsem novi ravni – s samozavestjo, ki jo prinašajo izkušnje, homogeno ekipo, trdnim ekipnim duhom in spoštljivim odnosom do konkurence in morja. Vse to skupaj je še dodatno pojasnilo, zakaj se vsako leto znova vračamo na to zahtevno in čudovito offshore regato.
Foto: David Jagodič